da je s svojimi prosojnimi krilci kakor pijan
marsovec zaplahutal nad tvojo zimzeleno 
samoto, nad puščavo tvoje raskave strasti
in nad ozkotirno železnico osiromašenega,

samopašnega fukotožja? si mu lizala sneg 
s kožice in zdrgnila medenino z ušes? ti je
bilo mar jajčevcev, ki v plahi jalovini sanjajo
nekje na obrobju njegove opeharjene duše,

da se bodo morda nekoč le spremenili v bel
zvezdni prah, ki ga bo nagajiv vetrc razpihal
po mastnih, težkih vekah zariplih mesarskih 
vajencev, da se bodo uzrli v svoji groteskni

poetiki kakor žabci v zrcalu iz žive kovine? v
katerem žepu svoje razcefrane halje skrivaš
nož, s katerim boš odprla tihe rane, da bodo
zadnjič zakrvavele z votlim zelenim ognjem?

Dani Bedrač