Sprehajam se 

po botaničnem vrtu

oči premikam

od rože 

do grmov

pisanih

bodičevih

vase zagledanih

ker nimajo nog

samo roke

so obrnjene v zemljo

da se hranijo

z vodo

in se obdržijo

kakor težko pohištvo

ki ga ne premikajo

ampak kot starina

ostane dokler ne razpade

ali pa dokler ne pride muha

ki ga zmrzvari

puščam jih samotne

kakor to tudi hočejo

brez joka

in brez spomina

jih zapuščam

kakor tudi od mene pričakujejo

oči uprte v nebo

zaradi hrane

da se sitijo

kot kamni na poti

z želvjih oklepom

in vonjem počloveku

da ne sekajo kletvice

in ne osvajajo praznine

ki imajo samega sebe

dovolj

zgužbam karto za vstop

za nekaj časa imam dovolj

narsis in kaktusov

in morda naslednjič

obiščem mrtve posušene lobanje

v muzeju

kjer je že vse odšlo

polnem mrtvih spominov

in zdolgočasenih sten

IŽ-lev