Stopim sredi igre
med močvirje
vročih vzdihljajev
pazim da mi ne zdrsi
gladko izgleda
preveč gladko
za varen korak
stopim nazaj
in znova gledam
kje je siguren pristanek
med dihanjem izdihov
napadem prvo hrapavo površino
kot zalet na visokem toboganu
zdrsim proti koncu
večnih izpovedi
kakor med igro
zmotim igralce
ko mi zašumi
znana beseda
in stečem naprej
kot otrok
ki hodi prehitro
da bi se zmogla zaustaviti
nekje sredi izpovedi
črnega račka
ki v osami uživa
in v pasivi
podelim pohvalo
najbolj vročemu igralcu
ki se ne zmore zaustaviti
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!