"ampak kot je rekel Bog,

 ko je prekrižal nogi,
 vidim da sem poetov naredil v izobilju,
 ampak ne tako veliko
 poezije."  
 
 - kurbi, ki mi je ukradla pesmi 
   Charles Bukowski

s 125 kubično Aprilio sem, sredi 
 delovnega tedna, odšel na Mesec. 
 moder in elipsast globus je strupeno 
 dvodimenzionalen s takšne razdalje.

nikoli nisem pogrešal plitkosti 
 človeka bolj, kot ko sem bil zleknjen 
 med kraterji v brezzračju in je 
 vso globino cukalo na površje, kjer 
 je lebdela neizrečena, nato izparela 
 zaradi Sončnega sevanja.

nekateri na svetlobi pač ne znajo 
 metati senc. v večnem derbiju z žarkojedci, 
 razvijejo sindrom nikoli-neveste-vedno-družice 
 in dodeli se jim status paradnih klovnov. 
 (morajo biti v procesiji, a ne 
 igrajo vidne vloge.)

ko si enkrat v luknji, še Petrov jok zamre
 v grlu. na izbiro dobiš kopanje 
 nižje proti središču, kjer so novi elementi,
 ali bežanje nazaj na podstrešje, kjer ni kaj
 več izbrskati.

če trpljenje rimaš z življenjem, si
 zaslužiš biti mrcvarjen in pokopan v
 nezavedanje. do neke mere si že na dnu
 luknje, v krsti.

 vsi tisti albinopoeti, ki bežijo pred bliščem,
 so si tam že zgradili domove. kuhajo kavo
 in čakajo na tvoj obisk.

naprimerjanez