Zbudim se ob petih, ko škorci še spijo,

oblečem zaporniško haljo s kravato,

da v okna brez šip shranil bi apatijo.

Zato da bom večno trpel depresijo,

sladkorno, glavkom in nabreklo prostato

zbudim se ob petih, ko škorci še spijo.

Pisarna nespečnost ustvari, rodi jo.

Na sprehod grem z miško na gričasto trato,

da v okna brez šip shranil bi apatijo.

Vsi dnevni enaki, počasni se zdijo,

ko merijo s časom življenjsko potrato.

Zbudim se ob petih, ko škorci še spijo,

da v okna brez šip shranil bi apatijo.

Peter Rangus