Na vrata je potrkal sel
in vročil pismo gospodarju.
Ni ga odprl.
Poklicati je dal sinove
in se zazrl skoznje,
nekam daleč za obzorje,
od koder se ni slišalo,
a se je vedelo,
do koder ni neslo
krikov najstarejšega,
ki je bil goden za cesarsko uniformo
sešito za dve roki.
Zdaj ne gre nihče nikamor,
je rekel trd očetov glas
in pustil ženi,
bledi bolj kot kuhano prteno platno,
da ga raztrga na trakove.
Kratkohlačni fantje
so privlekli vedro vode
in oprali kri s sekire.
Na jesen bo treba sekati v gozdu.
Tudi z eno roko.

pi - irena p.