Preslišat ptičice,

ki žvižgajo pesmi svobode,

spregledat naravo,

ki te z lepoto v oko bode,

je nemogoče,

za modre junake,

za domišljijo, strokovnjake.

Med ljudmi,

pazljivo skriti,

pred sabo,

samozavestno odkriti.

Škatle realnosti,

nestandartna za nestandarizirane,

in standartna je dolgočasna,

na lastno roko zložena,

pa najbolj glasna.

Da, molče se vidimo,

staro-novi-indigo-rojenci,

preko vesolja,

povezani,

od materialnega sveta,

odrezani.

V okolici,

pazljivo skriti,

pred družbo,

previdno zviti.

Ta moderen uspeh in ocena,

narejena, zapisano pozabljena,

napol stroji,

številke krojijo znanje,

za povprečje,

za red,

za človeški ugled.

A jaz ni jaz,

na silo,

moti se,

kdor misli,

da lahko utiša srce...

Moti se, moti,

kdor misli,

da se ne obrestuje,

delat po tem,

kar duša namiguje,

korak narekuje,

življenje napoti.

Kdaj se zdi,

da te sveti duh ne obdaja,

na kratek čas,

da ne obstaja.

A verjamemo,

da je dolgoročen,

ko postane resničen

Jaz močen,

ko postane resničen Jaz

mogočen.

abukala