Stojim na dežu, zrem v nebo, mi kaplje padajo na sivo plešo; tujina reže trpki kruh, osamljen z dušo dano v prešo. Ne mati, mačeha ti domovina, ki razselila si ljudi, zakaj si starega spodila, da gazim tujo blato si. Kdo ve, morda bo jutri zopet sonce, in trd bo evro našel žep, jaz pa lagal bom vse in sebe, da ravno mene rabi beli svet.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Perc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!