Poznana vreča brez dna. Dobro si jo opisala. Za pot v divjino je posrkala preveč, za pot brez vrnitve; kakor pri kom?

Pozdrav

"filia"

Želela sem zajeti tisti občutek, ko zjutraj vstaneš zadnjo minuto, in namesto da bi užil jutro v vsej njegovi lagodni lepoti in svežini, moraš po tisoč in enih opravkih, dan za dnem... Občutek, kako bi vse nekam poslal in šel v prazgodovino :)

Pozdrav tudi tebi Filia, in hvala za komentar.

Meni se zdi pesem zelo obetavna. Razmislila bi o koncu, morda preveč izgubi fokus.

Zdaj:

Vse vzame, vreča nenasitna.

Brez vsega zdaj pred njo stojim

svobodna kot ptič.

In dve ročici vsaka v eni dlani

obrnjeni sta tja,

kjer vreča

postane

nič.

Mislim, da bi moral biti konec bolj v stilu prej zapisanega, nekaj  kot:

Stojim pred nenasitno vrečo, 

jo zavežem

in vse se razblini.

No, premisli sama in preberi naglas celo pesem z različnimi konci,

lp, Ana

Oo.. ja, ravno konec je tisti, ki ga nisem in nisem mogla dodelat. Verjetno zato, ker je težko opisat nemogoč izid, ob katerem se ti od srca odvali skala :)
Hvala za mnenje, gospa urednica.

Kaj pa tako:

Vse vzame, vreča nenasitna.

Nato izgine v nič.

In meni ni žal za nič.

Še najmanj pa za kamen,

ki zdaj namesto nje leži na tleh.

?

Kaj pa bolj kratko in udarno, le:

Vse vzame, vreča nenasitna.

Nato izgine v nič.

Se mi zdi, da nadaljnje razlaganje razelektri prejšnjo vsebino (kar pa tej pesmi ni v prid).

Lp, Ana