na mehko zaobljen trebuh
z vršički prstov seješ
drobno cvetje ki medi
vzbrsti na gričkih
in seže s koreninami v dolino
kjer šumi izvir
steče v potok
v poplavno reko

izsušiš me z ustnicami na utripajoči školjki
odprti za iskalca dna
ki se potaplja
zasaja veje sadovnjaka
za sokove

za opitost

diši po zadnjih jagodah
na robu vznikajo spominčice
v gredicah valovijo suhi šopi
mater'ne dušice

s ščepcem vonja po plodovih
orješ
kakor da pomlad spet ozeleni
pod listjem ki ga veter stresa
na prepletene steze
k enim vratom

z izgnano kačo

pi - irena p.