Ko zjutraj tekam sem in tja po hiši,

muca v klobčič zvita  nič ne sliši. 

Ko pozno oddrvim z zamudo v službo,

moji zaspanki ni še za nobeno družbo.

Če sije sonce, v gosto senco leže.

da vročina v kožuh ji ne seže.

Odvečnemu naporu se odreče,

dokler pripeka huda se ne izteče.

Na mrzel dan se gibčno vase zvije,

potuhnjeno dremucka, kot da ni je.

Ne ljubi se ji v hodnik na pijačo,

do večera izpustila bo jedačo.

Če kregam jo, užaljen hrbet vzboči,

privzdigne rep, s police predme skoči.

“Kaj se huduješ ?” milo gleda vame,

da  mi v grlu  jezen glas zastane.

Na okno sede kot na tron kraljica,

ne zmoti je nobena govorica.

Kožušček bel, ovratnica bahava,

pogled vzvišen ji po vrabcih  tava.

Ko hranim jo, se okrog nog mi zvija,

da  se nerodi mi še  mleko  zlija.

Z gibom vsakim se mi prilizuje.

naklonjenost s predenjem si kupuje.

Oh, omehča se v meni jeza vsaka:

Saj veste, moja muca nobeni drugi

                  ni enaka

lovrenka