Svobodo,
slišim besede,
baje da imam.

Prva želja ni mogoča,
prva je preveč,
baje je predaleč,
pa niti ni.

Ostajam med stenami
betona z nasveti,
vse vezi z brezmejnostjo
nemogoča so pota.

Še preden dosežem
smisel besede
je potrebno veliko,
skoraj preveč,
da jo kdaj dosežem.

Upi do poti
se oddaljujejo,
kot prazna baterija
z na pamet znanimi
dirigentskimi napotki
kot top udarec,
me zabriše v kot
obnemoglosti.

Ostajam dihajoča,
bolj plitko a še,
svoboda je drugačna,
v mojem svetu ima
velike omejitve.

Kako se reče že
zaprti svobodi,
da ne zavonja
diha prave?

hope

IŽ-lev