NAJ SE CIMA, SAMO DA JE RIMA

Slep je, kdor se s petjem ukvarja … je rekel naš Največji. In kako zelo prav je imel! Tokrat nimam v mislih znanega dejstva, da od pisanja pesmi ne moreš (pre)živeti, temveč razmišljam o razpokah pesniške teorije znotraj nje same. Ena takih razpok je že lepo število let – rima.

Če pogledamo samo nekaj bolj ali manj sodobnih avtorjev, vidimo, da nekateri še ohranjajo rimo (Menart, Kovič, Jesih), nekateri jo vnašajo v svoje delo kot po naključju, tu in tam (Kuntner, Kačičeva), ali predvsem kot asonanco (Strniša), spet tretji pa so se povsem predali prostemu verzu (Stermecova, Vidmarjeva, Šalamun). Zdi pa se, da sodobni trendi rimo vendarle zavračajo (z njo vred pa tudi klasične pesniške oblike, kot so soneti, gazele, balade itd.) in močno preferirajo t. i. prosti verz ali prosti slog.

Sama sem začela pisati v 'klasičnem' slogu, torej z rimo in ritmom. Ko danes prebiram svoje predšolske, osnovnošolske in srednješolske pesmi, seveda vidim, da so bile rime dostikrat prisiljene, celo za lase privlečene. V nekem obdobju sem rimala tako prisiljeno, da se danes na glas smejem, kako sem prestavljala naglase besedam (del pesmice iz 2. r. osemletke):

Smo pospravili zimské
Dolgočasne obleké
In pa škornje gumijaste,
Poiskali pomladné. 

To je bila resnična skrajnost. Vmes in kasneje pa se pojavijo – prav tako prisiljene – rime tipa:

Sredi prave že pomladi
Pa v aprilu, glej ga spačka,
Sneg zapadel je do strehe,
Bela b\'la je celo mačka. 

In kasneje takole:

Hvala k posluhu, moj avditorij.
Pridni bili ste, se dobro držali,
A če še malo bi dlje poslušali,
Potlej bi morali vsi v sanatorij.

In potem se mi leta in leta kasneje zgodi, da nekdo za prisiljeno označi takole rimo:

A lepa Larisa, moja preljubljena mati,
O njem je molčala, povešala svoje oči …
Le slika, s katere ni moč več podobe razbrati,
Ostala za njo mi je zdaj, ko pod zemljo leži.

Zakaj ta rima ni prisiljena? Res je to le izsek iz pesmi, vendar se vidi, da misel teče gladko, da ni prilagojena rimi, temveč je rima prilagojena pesmi. Še en plus takšne rime je, da se rimata samostalnik in glagol: mati – razbrati, oči – leži (slednja sicer le v zadnjem zlogu).

RIMA, KI JO JE POVOZILA ZIMA

O 'cenenih' rimah smo tu že govorili. Rime, dobljene na račun pogostih nedoločnikov (biti – storiti, znati – peljati itd.), se pogosto sprehajajo po robu med prisiljenostjo in neprisiljenostjo. Enozložne rime pa padejo čez ta rob (mi – ti, ne – me itd.). Isto velja za rime, ki se nahajajo v besedah, za katere čutimo, da sploh ne spadajo v pesem in so tam res samo zaradi rime (kot prejle moja mačka). Potem so tu še izrabljene rime (sanje – vanje, roža – koža, srce – željé – solzé – gorje, ljubezen – bolezen, noč – nekoč itd.). Vendar izkušnje kažejo, da pri tovrstnih rimah niso le rime vzrok, da pesem ne izzveni prav; pogosto so pesmi, v katerih najdemo takšne rime, v samem jedru bolj klavrne, neizdelane (tudi ritmično) in neprepričljive. Celota daje vtis, da gre za bodisi začetnika bodisi nekoga, ki v resnici ne premore več pesniške žilice kot za 'klepanje rim', kar je prejkone uporabno (in še to pogojno) le na kakšnih zasebnih praznovanjih (»Danes smo se tukaj zbrali, da bi tvoj rojstni dan praznovali, s tabo sladko vince pili in se do jutra veselili« itd., marsikdaj v nedogled). Zelo 'ocufane' so večinoma tudi rime v popularni glasbi, zlasti v tisti najbolj poslušani (kar nekaj pove o splošnem čutu za umetnost) – domačih in 'turbo' popevkah.

In tako se pesniku torej zgodi, da nekdo enači njegovo deset-, dvajset- ali večletno delo, v katerem je zorel in rasel kot pesnik in kot človek ter zdavnaj prestopil okvire tovrstnih rim, s primeri, ki sem jih navedla. V tem je dvojna žalost: žalost pesnika, da je nekdo tako gluh za njegovo poezijo, in žalost nad tem, da ljudje ne ločijo slona od skodelice kave, če se izrazim s prispodobo. Če pa so ti ljudje vrh vsega celo sami ustvarjalci oz. strokovnjaki literarnega področja, pa stvar preseže okvir žalosti in postane absurd. In dostikrat imam občutek, da se v našem pesniškem okolju dogaja prav to.

LOV NA ČAROVNICE

Prispevek skoraj v celoti sloni na mojih izkušnjah, zato naj nadaljujem z njimi. Kar nekaj strokovnjakov (in 'strokovnjakov') mi je v vseh teh letih mojega ustvarjanja predlagalo, naj se popolnoma otresem ritma in rime, ki da samo omejujeta izraz in svobodo ustvarjanja, ter da naj se raje poskusim v prostem verzu. To sem tudi storila. Večkrat. V svojem opusu imam konstruktivistične pesmi, imam čisti prosti verz, imam 'pripovedne' pesmi tipa Mateja Bora Šel je popotnik skozi atomski vek. Po vsakem takem izletu v prosti verz sem se slej ko prej vrnila k temu, za kar še vedno menim, da je osnova poezije: k rimi in k ritmu. Ne nujno klasičnima, vendar prisotnima. Dovolj, da potegneta črto med poezijo in prozo. Končno sem izoblikovala svoj lastni slog, ki je večinoma mešanica klasičnega in prostega verza.

To ni ravno preprosta kombinacija, saj rima ob 'oglatem' ali 'preskakujočem' ritmu deluje prej moteče kot privlačno. Treba je torej pesem bodisi tako skromno in prikrito opremiti z rimami, da le-te ne izpostavljajo slabše ritmičnosti ali sploh neritmičnosti, bodisi ustvariti v pesmi nekak notranji ritem, v katerega sedejo rime kot češnje v biskvitno testo. Takšna pesem od avtorja zahteva, da se prepusti ne le vsebini pesmi, temveč tudi njenemu lastnemu ritmičnemu toku, ki še zlasti močno lahko oplemeniti – ali pa skazi – zaključek pesmi. Žal je celo taka rima – npr. tri rime v pesmi s 15 verzi – za nekatere kot ogenj v strehi. Dandanašnje preganjanje rim se mi vse bolj dozdeva podobno lovu na čarovnice. Že leta in leta se sprašujem, zakaj se to dogaja. V preteklosti sem se še dala prepričati, da zato, ker je to 'zastarelo', ker so pisali v rimah 150 let in je čas za kaj novega …

Ampak to, torej eliminacija rime, danes že dolgo ni več noviteta. Pravzaprav postaja že rutina. Dolgčas. 'Stara fora', s katero bi si avtorji radi zagotavljali 'sodobnost'. Večinoma jim (žal) še vedno uspeva. In tu se še enkrat vprašam: zakaj?

RIMA SEŽE DLJE OD RIMA

Ko imaš za sabo dovolj pesniške kilometrine in pesnjenja v različnih slogih, in če premoreš žilico ter te muza še ni zapustila, lahko napreduješ tudi na območju rim. Kaj vse se da z besedami početi, smo več kot odlično prikazali v delavnici Pišem verze pišem. In iz česa drugega so sestavljene rime kakor ravno iz – besed?

Takole menim: rima – ko si enkrat dovolj izkušen (ali pa primarno dovolj nadarjen) – ne oži tvojega pesniškega prostora, temveč ga širi. Odpira poti v nove svetove, v nove metafore, v nove podobe in celo v nove sloge. Naj utemeljim z dvema primeroma. Prvi je popevka Alanis Morissette z naslovom Ironic. Tam pravi takole:

It's like ten thousand spoons, when all you need is a knife.
It's meeting the man of your dreams – and then meeting his beautiful wife.

Tu se mi močno dozdeva, da je prva metafora nastala zaradi iskanja rime na wife. In meni se zdi fantastična. To je kakor deset tisoč žlic, ko potrebuješ nož. Perfektno. Tako je rima rodila novo prispodobo.

V mojem sonetu SRCE JE RES ŽIVALSKEGA IZVORA (sonet +) se je najprej zgodilo prav to – v čisto ležernem iskanju rime na vase, čase, prirase se mi je utrnilo – prase. Zaradi tega pa je šla vsa stvar še korak dlje: ta sonet ni postal še en bridki krik bolečine (kot se večinoma zgodi v moji poeziji), temveč se je razvil v posmehljiv, (samo)ironični sonet, skoraj že epigram-sonet. Postal je lahkotnejši, do neke mere celo duhovit. Povsem se je 'izrodil', da tako rečem, vendar v dobrem smislu. Hkrati se je zaradi tega v njem izoblikoval dober primer kontrasta.

Na našem portalu imamo avtorja, katerega poezija je še en dokaz za to, da rima lahko seže mnogo dlje kot prosti verz, to je Ace High s svojima zadnjima pesmima.

Prosti verz ti da prostost, res je. Rima – dobra, kakovostna rima – pa ti ponudi izziv: boš splezal više? Boš pogledal čez na drugo stran, v drug svet? Nazadnje naj spregovorim še o nečem. Včasih se zdi, da je prosti verz le izgovor za tiste, ki niso sposobni (ali nočejo) pisati kakovostnih rimanih pesmi. Menim, da to kdaj pa kdaj drži. Vendar je treba dodati, da tudi prosti verz ni tako preprost, kot je morda videti. Prosti verz je pravzaprav tako 'mlahav', da je treba zelo paziti, da se mu ne pustimo odvleči v nakladanje, nesmiselnost in razvlečenost. Obdržati klenost in vsaj delno sporočilnost na tako fleksibilni podlagi zahteva izdelano pesniško pero in seveda tudi talent.

Da zaključim: nisem proti prostemu verzu. Nasprotno, všeč mi je. Ni pa mi všeč, da je tako potenciran na račun 'neprostega' verza in da so pesmi marsikdaj tudi s stališča literarnih urednikov razpredalčkane strogo črno-belo: aha, pesem ima dve rimi, v koš z njo. Ravno mi vsi, ki smo v službi umetnosti, naj bi premogli širino in odprtost duha. Slednjih pa ne občutim, dokler mainstream slovenske poezije klapouši skozi pesniške tokove s tako ozko lečo sprejemljivosti.

Kerstin

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Komentiranje je zaprto!