Čakam, da pade tista noč,
ki jo bova poskusila postaviti na noge,
jo dvignila in vrnila nazaj k zvezdam.
Obuta v pretekla leta,
naplavljena nekje daleč od luknje,
ki si mi jo že prvi dan podaril
in sem jo kot zapestnico proti urokom
drgnila do bolečine,
čakam in žalujem za zamujenimi jutri,
v katerih je sonce igraje topilo roso
polno najinih molčečih noči.
Nekoč sva tako molčala eno celo življenje.
Molk je ubil besede,
večnost se ni zmanjšala in
zgodovina ni obogatela.
Midva sva postala preteklost,
a Zemljo še vedno vrti ljubezen.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!