Čakam, da pade tista noč,

ki jo bova poskusila postaviti na noge,

jo dvignila in vrnila nazaj k zvezdam.

Obuta v pretekla leta,

naplavljena nekje daleč od luknje,

ki si mi jo že prvi dan podaril

in sem jo kot zapestnico proti urokom

drgnila do bolečine,

čakam in žalujem za zamujenimi jutri,

v katerih je sonce igraje topilo roso

polno najinih molčečih noči.

Nekoč  sva  tako molčala eno celo življenje.

Molk je ubil besede,

večnost se ni zmanjšala in

zgodovina ni obogatela.

Midva sva postala preteklost,

a Zemljo še vedno vrti ljubezen.

branka