Na trgu stoji veliko drevo,

nad njim razširjeno modro nebo,

pod njim pisane rože cvetijo

in okoli njega se otroci lovijo.

Ljudje v mestu ga občudujejo,

turisti ga obiskujejo,

pravijo mu stari hrast,

že več kot sto let je mestna last.

Pod hrastom babice sedijo,

o vaških čenčah govorijo,

starejši gospod ga vsak dan zaliva

in zraven jutranjo kavo popiva.

Hrast ima rad ljudi okoli njega,

le starost ga počasi obsega,

velike veje popuščajo,

saj ga življenske moči zapuščajo.

Ko starega hrasta več ne bo,

ljudem v srcu ostalo bo to,

da bil je mnogo let z njimi,

čez poletje in pozimi.

Sara.L