VEST

Ko sem masiral njena drhteča bedra

ji je  lice rožnato  vse bolj bilo,

njene našobljene ustnice so zacvetele

in nevede je iz sebe izdahnile, da je zato.

Takrat sem zaznal svoje stanje,

kako ima  moj ognjenik

radi nje še močnejši gon

srce je ko na farnem  zvoniku  donelo

in zagledal sem nebeške sle,

od katerih nisem razumel vsega,

edino to, da se bo zgodilo nekaj tega dne.

Bila je kot nedotaknjena  zelena bilka,

katere lepota se je vrezala mi v srce,

kot valovi so se moje kretnje vile,

njene noge so se kot luske storža razmaknile.

Naenkrat se je med nama znašla

višja sila, močnih sfer,

od nje se strah zajedel je v moja čustva,

razumel sem, da je moja vest postala zver.

Dovolj je šole za ljubezenska spoznanja,

od tu naprej naj misli tvoja vest,

zapustila sta jo v svojem raju,

a ona bo nad vama živa, vsaj še nekaj let.

Ohladile so se mi razgrete želje,

vstopila je razsodnost vame,

naenkrat sem ob sebi čutil,

telo, premlado  še za za me.

tomi