Nekoč
Kot plaha ptica
je takrat upanje odpiralo oči
lačno koščka sanj
ki so kot neskončen dan
na utrujeni klopi
iz široko odprtih vek
iskale sonce
in bil je veter ki je glodal kosti
na postaji
v osivelem letnem času
ko je odpeljal še en vlak brez nje
in človek je pustil solzi
da steče po licu.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
- 04. 09. 2017 ob 13:28
- Prebrano 648 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 251.97
