Zaigraj note tistega,
kar se iz slutnje lušči
v bežno senco
pocinkane zvezde
na vogalu ozke
ljubljanske ulice,
kjer, slišiš? -
violina igra pesem,
ki ji z lahkoto
in po tihem
rečem Ljubezen.
Igraj počasi,
dokler se struna
moje drhteče duše,
vsa voljna, ne vda
blazinicam tvojih prstov,
za katere hranim
ognjeni ples
v kristalni dvorani
svojega vesolja.