S črnim dežniko gre.
V osrčju gozdnih steza,
odmevajo njenih črnih korakov zvoki.
Lasje v barvi pšenice se iskrijo,
pokrivajo gola ji ramena.
Izraz resen in otožen je,
oči pa iskrijo v smaragdni barvi se.
Ve več ne, kaj poslanstvo njeno je
ve le, da v črno je odeta,
sredi poletno zelenega je gozda.
Dež omočil gozdnato je jaso,
omočil kožo njeno je.
Srečaš jo in veš kdo je,
lepota njena te prevzame,
izgubiš v globino njenih se oči.
Takrat pa ti, kot slika zblediš,
pozabljen od sveta, ujet, sam.                             Ona pa poslanstvo izpolni,                                  tiho in odeta v črno.

Nikolina_Lorena