Ljubka balerina briše porcelanasta si lica,

krčevito joče,

ihti kot drobna ptica,

ki v ujetništvu ji težko je.

Kaj tako globoko me boli,

se tisočkrat sprašuje,

takrat krik v grlu zaduši,

seveda, izguba v duši!

Seveda, praznina me tako skeli!

Kako lahko boli praznina,

porcelanasti obraz se vpraša,

kaj pomeni tako velika bolečina,

če nič ni in je to tako pošastna veličina.

Je kdo, ki lahko odgovori,

zakaj me nekaj praznega v prsih tako strahotno žalosti?

Nekaj zemljepisno daljnega in nedolžno otroškega je to,

kar prežema mi telo.

Takrat svetloba bela posije skozi okno,

porcelanasta balerina se prikloni,

skrije v rožnato si krilce svoj obraz,

toplota ji oblije hrbet,

bolečina se počasi izvije iz telesa,

takrat življenje pomisli -

ŽIVLJENJU se priklonim!

Lucija Beškovnik