JUTRO

Ko sonce ob zori razbija temo,

le senca ob poti ji pride naproti,

v krošnji zbujeno siničke pojo,

ozre se v okno, ki spi v tihoti.

Na klopi čez cesto molče obsedi,

s pogledom lažnivim v zvezde strmi,

smrdi ji gnusoba minulih noči,

marljiv ji smetar ne očisti vesti.

V zmedi spominov jesenskih noči,

konfuznih sledi labirintov pregreh,

ne najde minulih pohotnih strasti,

sedanjost je kruta požrla ji smeh.

Življenje nemirno se v prazno vrti,

občutki izgubljeni zaspijo, molčijo,

iskrenost izgubljena v gneči laži,

spomine prebuja, se ne potopi.

Panonsky