Gosta megla je zakrila jutro,
dan, steze, poti…
Zaspana luna se je skrila,
zvezde izgubile sij.
Bledo sonce leno vzhaja,
nikamor se mu ne mudi.
Še ena noč tako je mimo,
pozabljeni so, mimo, sni.
Nežna, tiha melodija,
se od daleč oglasi.
To ni pesem, to je veter,
ki oblake stran podi.
Brez besed in brez pripeva
na svoje strune zaigra.
Bi kdo z njim zapeti mogel?
Mar kdo zna?
A kdo šumel bi v krošnjah drevja?
Kdo oblake bi pregnal,
če bi kdo namesto vetra
njegovo pesem zaigral?

alineja