Meni je všeč sporočilo te pesmi, bi jo pa malce sčrtala (vem, da ti s tem podiram ritem - a samo, da nakažem, kaj se mi zdi odveč ali že prej / potem povedano):

Ko ugotoviš,

da si samo nekdo,

ki tava po povprečju

brez velike želje,

se izgubljaš le

v svojem leporečju.

Ko ugotoviš,

da le obstajaš,

kost in koža v trenutku,

brez prihodnosti

ujet v nori čas

in s tveganim občutkuom.

Ko ugotoviš,

da vegetiraš

v tem prostoru,

brez izhoda,

polniš se v svojem

lastnem čutnem dvoru.

Ko ugotoviš,

da si le tu

predvsem v napoto,

brez vseh laži

se izgovarjaš sebi,

da le šlo je za pomoto.

Ko ugotoviš …

… prepozno je

in prej bi moral

to spoznati,

da ne gre tako

in se v nasprotno

spet prepričevati.

… prepozno je

in prej bi moral

to ugotoviti,

a si ne zatiskati oči

in vedno istim

se opravičevati. (se izogniti?)

… prepozno je

in prej bi moral

to storiti,

ko rana je bila

še blagih misli

se od sebe posloviti.

… prepozno je

in prej bi moral

se rešiti,

ko sem si ugotovil,

da izgubljamš  sebe

Le če bi mogel

vse še enkrat ponoviti.

Mislim, da je pomembna določena natančnost pri vsebini, ne le pri ritmu.

Lp, Ana

Hvala, ja, res je, predvsem se oklepam ritma, ki ga sam sproti ob branju ponavljam, nekaj manj pa dam poudarka na odvečne besede, s katerimi želim le bolj konkretno nakazati, kaj želim povedati s tem. 

In tudi res je, da zadeve kar napišem, nemudoma objavljam in se ne ukvarjam toliko s popravljanjem in piljenjem. Verjetno bi v tem primeru lahko nastalo boljše. 

Se bom potrudil, ma ne obljubljam preveč.

Lp Mitja