betonske strukture v zanikanju obstoja
vznikajo iz zemlje in brezvoljno strmijo
sprava zakockanih grehov je kot tetris
zložena drug na drugem v zginevanju
dviguj ugled s pogledom odpuščanja
ki spolzi skozi razjarjenosti strasti
zgnetena formacija dveh vrst mesa
brezbrižno presega vrhove vesolij
poseganje v čistočo umitih rok
se zaznamuje s hrbtiščem uroka
razposlani ukazi so kocke dejanj
zmetani na zadnjo stran izvršitve
pospravljeni obrazi pod težo oblakov
iščejo spreminjajoče se solze v kri
vmesne stične ploskve so hipokrizije
delnosti življenja ki ga ne objame mir
mirovanje je svobodno v umirajočem napuhu
zajezitev jeze leži spokojno kot smrtnost miru
kvadrati upanja se pogrezajo v okroglo zemljo
pogled na zeleno ravnico pripoveduje resnico
neodprta pisma spijo pod luknjo srca
prerešetana z izstreljenimi zapisi črk
zamorjen čas na katedrali spomina
pritrkava brezupno v prsih prostora
okamnjeni stebri postaj postavajo
kot stalaktiti ki segajo v stalagmite
klinopis misli utruja razmišljanja
razpokane freske razkrivajo telo
zaveza sovragu je odveza bogu
ki z dušo meri bogastvo izplena
iz globin se zgrudi smeh topov
v nasitno maso hrane se zmasti
v opazovalnico sanj se zmečejo zamere
kot odiseja človeka pokončana v začetku
Poslano:
26. 08. 2017 ob 17:24
Spremenjeno:
26. 08. 2017 ob 17:58
Dare
Vsaka dvovrstičnica zaboli ... in iz mnogih sem poskušala prebegniti. V mnogih besednih zvezah najdem sledi svojih črkovanih razpredanj. Pobega NI in tako daleč so druga vesolja, čeprav so mamljiva ... Se spomniš?
Odhajam v noč razpadajočega mesa. Večina najraje odvrne pogled. Ponujam dlan realnosti, čeprav bi lažje sprejemala kubizem.
Mirno noč zvezd iz starodavno-sedanjega monolita ...
"filia"
Filia,
hvala, me veseli, da te je premaknila v čutnem in seveda se spomnim vzporednih vesolij, o katerih sva razpredala. Ni jim konca, četudi si ga želiš.
Lep pozdrav
Dare
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dare Gozdnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!