Strah, nemoč
begave oči
potegnjeni koraki
brezkončne poti
prah na koži
temni gozdovi
ograje z rezili
sonce, dež, sneg
lakota, žeja ...
Kje si očka?
mama, mama!
Lažniva krinka
cedeč nasmeh
judeževa roka
čokolada
slepilo
lepi čevlji
slepilo
nova obleka
slepilo
črna duša
obljube, obljube, obljube ...
otroci izginjajo, mar ne?
ta otrok v nas resnično bega v vedno bolj temnih gozdovih, v katerih se od strahov vedno težje diha ...in tako sami postajamo ...
Dobra pesem, triglav
Lp
Hvala za komentar Andrejka ♡
zanimiv pogled na pesem s tvoje strani in, če dobro premislim:
da tudi to je en vidik človekove izgubljenosti v tem norem svetu ...
v vsakem primeru pa pridemo do spoznanja, da je edinole človek odgovoren za izginjanje otrok v vseh oblikah: fizičnih in duševnih
in obe sta katastrofa in genocid nad otrokom.
Hvala ti za dotik☆
Se ne spomnim več kdaj so mi ubili otroka. Tale da mislit.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: triglav
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!