Prekleta tolažba, ki mir mi prinaša!
Res hoče, da srd in grozote pozabim,
da stran se obrnem, v kot sence privabim,
poglede prikazni, ki dan jih spodnaša?

V tem gnoju sveta ne živim kakor roža.
Mi dvomi, strahovi pomike plazíjo
pod napačno smer, mi domov ne pustijo.
Pokrpana mreža, preluknjana koža

je moja vsebina.  Kaj náj s poezijo,
ko trupla otrok brez premora mrak boža.
Z medvedki v naročju se v mozeg vrodijo

in v drobu ostaja vprašanje, peklina.
Zakaj se mi dnevi lahko jasni zdijo?
Mar res je na nebu mogoča modrina?
+
Premnogo peklov je, jih bom še spoznala?
Premalo premorov za vdihov svežino.
Preveč v bistvo trga vpogled v bolečino
otrók nežne duše ... Kos sebe bi dala.
 

Lidija Brezavšček - kočijaž