"Pobožal bi te rad,

prosim ne zapiči svojih trnjev v moje meso."

Tako sem prosil cvet na tisti nežen dan

in sonce, visoko že povzpelo se je na nebo.

Ti si migetala trnjeva bodika v suhem vetru,

še od poletja zibajoče ljubko glavico vrtela

zdaj v eno, zdaj v drugo smer.

Zdelo se je, da šepetaje izustila si s svojim cvetom;

"Seveda lahko, vendar le previdno mali človek,

tvoja dlan drobi in lomi, ubija in požiga,

seka ter spreminja, mojo podobo, mojo pot,

moj svet."

Prikimal, nato pobožal sem jo nežno,

le z kazalcem podrsal

po oblini njenega čuta vrtnice v vetru,

le za trenutek tik

njenih rdečih las in vzdih,

odpadel je njen prvi cvetni list.

"Te lahko poljubim? "

Sem vprašal. Odgovorila mi je;

"Lahko poljubiš me mali človek,

le pazi danes sem občutljiva,

danes rahlo sem otožna,

melanholija me spodvija veš,

izgubila sem svoj rdeči list."

Obljubil sem, da poljubil jo bom s srcem,

rahlo in previdno približal ustnice njeni rdečici,

dve sekundi sem jih sklapljal,

nato šele prislonil,

pol sekunde kasneje jih šele razprl.

Skoraj kakor, da se nebi je dotikal...

a bilo je že predolgo,

odpadel je že drugi list.

Prosil sem jo odpuščanja,

prosil sem jo, da mi oprosti,

naj dovoli, da jo le za hip povonjam

naj še to mi dopusti,

da bom skrben svojim dolgim nosom

in da bolelo ne bo je nič

le še pljuča z opojnim vonjem napojim

le to še, drugega nič...

Zibajoče mi je pritrdila,

razprla svoj živordeči cvet;

"A le previdno mali človek,"ogovorila;

"Odpadel mi je že drugi rdeči list

in vedno manjši moj je cvet. "

Približal sem se spet previdno

kot po prstih tiho,

sklonil glavo, počasi nagnil proti njej,

poduhal sem jo nežno kot doslej nobene,

le na tren, čisto malo vdihnil opojni zrak

zamižal zraven kot poprej...

Odprem oči in šok!

Odpadel je še tretji cvetni list.

Zaihtela je v vetru,

sramežljivo sključeno zapirujoče vase se zavlekla,

kakor, da zateka se pred bolečino,

bežno potočila solzo rose zavita v tišino

nato hipaje izustila;

"Oh ti mali človek tako boleč tvoj je dotik!"

Zdaj je tudi mene spreletelo,

tokrat tudi mene zabolelo,

ko gledala izpod veke cveta je otožno

začutil sem njen dih brezbožno,

zapisal stih, ki mu bol porodil je navdih,

da obvarujem njen četrti cvetni list.

 Roža trnjev si bodic preljuba

krvavo rdeča mesečinih rodov,

opojnost duha tvojega poletja nujna

a ne zbodeš maščevanja mojih rok

le zaviješ se v strumni molk,

dišav bujna in medu

nikoli več mi ne odgovoriš

nikoli več odnesem te domov.

Tako ti pravim rdeči cvet,

v tišini ostani kajti to je človeka svet,

in ta te vedno rezal, trgal bo ali ubral,

postavil v vazo, izsušil ali pa požgal.

Boj človeka se, saj to je zver

niti trnje ne ustavi roke ako si te bo želel.

Pojdi v divjino, da zbežiš mu zdaj

in tam naj tvoj bo večni raj,

da lahko cvetela boš vse dneve in mirna počivala noči

in če kdo te ljubi, le s pogledom iz daljave naj oko oplazi

in dovolj bo ako srcu to dopustiš.

Zato rasti ljubi rdeči cvet

In v poletju in pomladi

veter tvoj naj bo prijatelj,

in dežja kapelj naj nosi ti nasvet.

Rasti strumno ter bogato

vse te proste dneve ter noči,

nepusti roki se sovražni

naj te nič več ne pesti,

a pusti soncu pasti se tvojih lic

prosto rasti brez meja in žic

tam daleč na jasi nihče pride naj ti v štric,

le rasti mali cvet

dokler cel svet v rdečico tvojo bo ujet.

cux17

Tilen Čufer