Na hribu je stala
postava.
Na neki vzboklini,
ki si ne zasluži tega imena,
je nemirno migotala.
Ravnico spodaj je preveval zatohel srh zatišja.
Vse se je viskozno stekalo
v počasno delto na severu,
tudi nesnovne budnice,
zadrgnjeni glasovi,
ubiti premolki,
zasopla tišina,
prestreljen hladni zahodnik
in zadnji vlažni izdihi nedoločljivega časa,
ki je imel obliko pozabljene balade.
Na lenem obzorju
poskus zahoda hladne bele krogle.
Zmotila me je samo ta tvoja Senca,
človek.
Ni je bilo.
"in zadnji vlažni izdih nedoločljivega časa,
ki je imel obliko pozabljene balade."
Delta, ki da misliti, Lidija.
Lp, koni
Poosebljeno odtekanje, postavljeno v minimalistično pokrajino, ter nesnovnost opaženega dajejo pesmi posebno atmosfero, posebej učinikovit in pomenski je konec, ki narekuje ponovno branje, čestitke,
Ana
Moj poklon, Lidija. Kar mravljinci so me obšli, tam nekje v zatilju...
lp, P.
Iz mladosti v novo mladost se
vzpenja
nam vsem vidni nebeški kočijaž,
ki nam usodo spreminja,
ko bere od vseh nas kolaž.
Ni čudno, da je pesem prispela iz
senc,
saj je vsa poezija izšla iz
notranjih nebes,
ki jo razume le malo ljudi
okrog katerih se Vaš svet vrti.
s spoštovanjem Tomi
Prispodobe izstopijo iz fizičnega v nesnovni svet, v katerem je lirski subjekt nezmožen priti do odgovora, zakaj človekove sence ni bilo, razen če ni L.S. istoveten s tisto osebo na vrhu. Nisem strokovnjak za metafizične pojave, ampak v tej pesmi je to čutiti. Všeč mi je raba pridevniških besed in nizanje soglasnikov.
Čestitke, Lidija.
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!