Ko bom zavita v belo tančico
legala v tvojo stopinjo,
bo vse naokoli puščava.

Popadljivi psi z zakrpanimi kožami
bodo utrujeno in lačno lajali iz temnih senc,
priklenjeni na verige
narobe zastavljenih začetkov.

Samotno bo, prostrano,
v beli svetlobi opoldneva
ne besede ne misli ne bodo našle duha,
ki bi jim prišel naproti.

Ob mojem hripavem glasu
bodo v zrak poletela posušena krila metuljev,
iz razpok neme pustinje se bo dvigal vonj
odmrlih gorčičnih semen.

Zajedal se bo v tišino čakanja
na spust ovenelih sonc.

Preden bom legla v tvojo stopinjo,
bom vedela,
da je pravzaprav že vse končano,
pa bom s praznimi očmi vseeno božala
robove tvojega odhoda.

Polona Campolunghi Pegan