Detece, dušica, pa kaj se greš?
Tvoje vesoljce stresajo viharji, pa ne veš,
da zunaj ne piha veter in ne lije dež,
da je zunaj samo prostorno,
davno, negibno bivanje ...

Tako besno plešeš in se krotovičiš,
kot bi kaj zaleglo.
Pa ti še ni jasno, da nič, prav nič,
kar lahko sploh storiš in je v tvoji moči,
ne zmore zadržati plazu?

Na jok mi gre, ko ponosno pokažeš
ciklonu svoj srednji prst
ali se z drobcenimi prsmi zoperstavljaš povodnji.
Le kako naj ti dopovem,
da se že vendar umakni v moje zavetje,
da ti lahko pokažem,
kako so čarale naše none?

yoyoba