Hudobnost
ki se kopiči
in čaka luknjo da sune
čez razpoke zavetrja
Hudobnost
ki ne sliši lepote
ne vidi gladine
niti obzorja
V njej je začrtana napaka v kodi
Nagaja
in se lomi
ko sled svetlobe zaiskri
Hudobnost
ki ne more biti rojena
a rojena je v napaki
in napaka je
in črpa nemoč
sesa oči
požira lepoto besed
in besede oblači v barve
in barve so le privid
Zaslepijo
Hudobnost
ki je rojena
in gojena
v materinem krilu
a mati ne ve
ne opazi
črnobe v pogledu otroka
napake v genetskem zapisu
Poslano:
15. 08. 2017 ob 22:04
Spremenjeno:
15. 08. 2017 ob 22:35
Kot je ni morda njena mati pred njo.
*
Ob branju pesmi sem se spomnila na Mb.Down. Ti ljudje nimajo take genske napake. Ne vedo za slabo, ne za hudobijo. Kdo ima potem takem napako v genih? Oni? Ali mi?
Tako mimogrede......
lp
Irena
pozdrav Irena,
da, kad bi barem ljudi bili bez zla u sebi... nosili samo ljepotu i darovali je... svijet bi bio bajka... u ovoj pjesmi sam željela ukazati na pogrešku u genetskom kodu, koja ne mora biti vidljiva u genetskom zapisu ali je na žalost ''zlo'' zapisano u postupcima nekih...
hvala na čitanju i javljanju
osmjeh šaljem
Ljubi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ljubica Ribić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!