lep sonet.

LP

domišljavec

Irena, kaj praviš da še ne, kajpada, odlično tole ti že gre ... :-)

Lp, Sašo

Še ena lepa pesem z občutkom za rimano besedo v ustaljeni formi, Irena ...

Všeč mi je.

Zaradi števila zlogov bi spremenila zadnji verz v drugi kitici /"ujamem bi nadomestila z "vzamem"/.

Podobna napaka se pojavi v drugem verzu tretje kitice /nadomestila bi jo z besedilom "oči njegove lačne stez na svetu"/  

in, ker ta potegne za seboj tudi prvi verz četrte kitice, predlagam besedilo /" prek njih ni važno, kdo je na posvetu"/ 

v tretjem verzu četrte kitice pa /" kot romar k luči, z iskro v preletu"/.

Vem, da boš našla še kakšno drugačno rešitev in srčno upam, da namig sprejemaš kot dobronameren.

Objem,

koni

Koni, seveda sem vesela tvojih predlogov. Všeč mi je, ko me kdo opozori na napake in lahko naredim kaj boljše.

Se bom potrudila. :)

Se priporočam

Lp

pi

Domišljavec, hvala. Pravzaprav je sporočilo tudi meni všeč. :) Ostalo pa bomo še ujeli. :)

Lp

pi

Sašo, kar precej se dam v tele rime. :) A vaja dela mojstra, pravijo. :)

lp

i

Vaja pa res dela mojstra, Irena ... k mojstrsko "prekrščeni" iskrene čestitke in

LP,

koni

Koni, hvala ti od srca :) za sunke in prečrtanke ;)

<3

objem

Tale popolni sonetek bi bilo treba opremiti s še kakšnim ločilom več (+4 vejice), se strinjaš, pi? In še ena malo večja skladenjska  nerodnost je v sonetu: svoje !!! oči je pustil meni, ne "njegove"- to bi namrečpomenilo oči nekoga tretjega ;)

pa ena manjša:  "ne šteje, kdo si" (ne: "kdor si")

Prišel je kakor nora, divja burja,
natrosil seme, zraslo v bujno cvetje,
verjela sem, da je iskal zavetje,
dom tih in skromen, brez glasu neurja.

V zidovje moje je izdolbel line,
pokazal del sladkosti skozi režo,
naučil me je misli splesti v mrežo,
ujeti vsak trenutek, preden mine.

Odpihnil veter puste je jeseni,
oči je svoje med neznane veje
in vrata, sneta s teme, pustil meni.

Tam prek' ne  kdo si, kaj imaš, ne šteje.
V vedrenju kratkem je zasadil - kreni!
Kot romar k luči zdaj prestopam meje.

Drugače pa - res super sonet!

Lp, lidija

Hudo!

Meni se pa "oči njegove" čisto OK sliši, s "svojimi očmi" dobi veter povsem drug pomen. Tako da sem sonet očitno razumel čisto drugače kot Lidija. :-) Me je pa begal 2. verz, ki ga ob ponovnem branju berem kot eliptično strukturo, t. i. nominalni stil v pesniškem jeziku mi je bil od nekdaj všeč.

Tudi jaz zdaj BEREM PRAV, Žiga, v bistvu je prav zanimivo, kako lahko pesem povsem različno razumemo ... Irena, pusti (te njegove oči, saj to niso oči vetra ampak od določenega Njega ;) !!  Žiga mi je odprl oči, Žiga hvala!

Seveda je potem moja vejica odveč, saj spremeni smisel stavku.

LP, lidija

Še nekaj sem pozabil napisat: apostrof za besedo prek bi jaz izpustil, se mi ne zdi potreben.

Tako ... Žiga ima prav!

pi?

Lidija in Žiga, obema prisrčna hvala. Počasi se mi odpirajo tudi oči za sonete. A še se brusijo. :)

Bo ta obrušenec vredu?

Prišel je kakor nora, divja burja,
natrosil seme, zraslo v bujno cvetje,
verjela sem, da je iskal zavetje,
dom tih in skromen, brez glasu neurja.

V zidovje moje je izdolbel line,
pokazal del sladkosti skozi režo,
naučil me je misli splesti v mrežo,
ujeti vsak trenutek, preden mine.

Odpihnil veter puste je jeseni,
oči njegove med neznane veje
in vrata, sneta s teme, pustil meni.

Tam prek ne kdo si, kaj imaš, ne šteje.
V vedrenju kratkem je zasadil - kreni!
Kot romar k luči zdaj prestopam meje.

Lp in lep večer

Irena

Super je, samo vejico pred "oči njegove" odstrani, ker je, kot je že Lidija dodala, odveč.

Res dober sonet.

Lep večer! :-)

Ja, hm, ta drobna reč, mi je pa ušla ;)

Hvala in še enkrat lp

Živela Poetesa

Na zdravje, dragi Svit

Občudujem te, draga Irena :)

Objem, I