Danes spet sem zrl

vate modra lepotica,

gledal sem tolmunček tvoj,

če še je tam moja brzica,

pa si še, še vedno lepa

in kraljica mojega srca,

te je deževje malce napolnilo

zdaj se tvoja barva ti še bolj poda,

sedel na skali sem,

te božal s svojimi očmi,

kako brezčasna si in lepa,

veš Soča moja, všeč si mi,

zaljubljen vate že od nekdaj,

vsaj kar pomni v meni ta fantič,

nerazdružljiva najina je usoda,

saj ločiti naju več ne more nič,

v najlepših letih sem se vrnil

tu, nazaj v tvoj planinski raj,

ob tebi zopet srečen sem,

je tvoj »zato« tu našel moj »zakaj«,

hvala, moja nit smaragdna,

ki vezála skupaj moje si življenje,

koder hodil sem in kar sem bil,

me spremljajo je tvoje žuborenje.

Toda nekoč, ko bom zaprl

svoje utrujene oči,

v suh pepel bom tebi umrl,

vate moje stresli bodo vse sledi,

položili me v lepo Slatenico,

da priplavam doli spodaj vate,

bova skupaj zadnji ples plesala,

vse do morja bom privezan nate,

in bom pustil v tebi lep spomin,

da ga boš večno varovala,

kot skrivnosti mojih sanj,

ki si jih dnevno rada poslušala

in tebi bodo vedno

moje pesmi tod okoli brali,

saj najgloblji moji so studenci,

zate le jih s srcem napisali.

By Mikla  

Mikla