ostala je le še packa v podzavesti

lahko da je nekoč imela ime
 možno da se je po mojem jeziku
 valjal ton njenega priimka

mestni vrvež potrka na steklo
 in odkimava z glavo
 češ
 nisi vreden te domišljije
 čas je za tlačanstvo

ubogam

iz oči mimoidočih špricajo mavrice
 ko brcam čigumije iz pločnikov
 namenjen nikamor na zmenek z nikomer

skrijem se med kačo mestnih srajc
 moj id in ego nevidna
 saj ju zakrivajo izložbe trgovin

nepomemben sem in vesel da je tako

gneči se pustim odvleči globlje
 v tisto čemur pravijo lajf
 tja kamor se rodijo zgodbe
 od koder bežijo skrbi in dominira lahkoživost

iz por tujcev črpam energijo ki
 nenadzorovana hlapi v ničevost
 in jo kopičim v epruveto

šele ko prispem nazaj v brlog
 ki ni nič drugega kot steklen že na pol podrt romb
 takrat vso izropana maso življenja z
 iglo vbrizgam v kostni mozeg

nihče ne opazi da sem kradel
 čeprav vsi kukajo v mojo luknjo
 začudeni da še zmeraj brcam

fiks zadostuje za nekaj obratov
 preplavam halucinacijo prostosti
 ko kmalu spet trka na prozorno okno dobro znani plenilec
 ki ne dopusti spomina na romantični blues

dan se že zlajnano ponovi
 ker koliko smo oboji samozadostni
 smo en od drugega odvisni
 tako v srdu kot spoštovanju

simbioza je ki spominja na grd zmazek barv od
 katerega težko odvrneš pogled

nismo si pomembni
 in težko vračamo en drugemu pogled
 zato oni teptajo
 jaz pikam
 ona pa molči

ravno njen molk je mašina ki
 poganja lov na drogo
 zato se vsak dan prisilim v samozavestno držo
 ter s prazno injekcijo v žepu odidem na ulice
 da pokradem mavrice tistim ki jih nočejo reciklirati.

naprimerjanez