Najprej si vedno ljubezen narišeš,
iščeš napake jih s solzami brišeš.
Sebi pustiš vseskozi trpeti.
Na koncu obupaš, želiš si umreti.

Kmalu spoznaš smisel življenja,
stvarnost lepote in delček trpljenja.
Nosiš nasmeh na nežnem obrazu,
skrivaš lepoto, se greješ v mrazu.

Znova in znova se srečna prebujaš.
V času izgubljena, k njemu zamujaš.
Z vetrom u laseh po pločniku bežiš.
in brez sramu v rokah liziko držiš.

Vse je drugače in bolje kakor prej.
Postajaš prijetna, vendar nimaš pravih mej.
Razmišljaš čisto v neki drugi smeri.
Tako da prenehaj in takoj se umiri.

Levincek