Domišljija

sili v realnost.

Posiljena preteklost

se rojeva s prihodnostjo.

Na tečaju

prostora zanihaš na dve smeri,

kot puščica, ki razpolovi sestro sredi tarče.

Nastrgan čas

so kosmi trenutkov,

teatralno zloženi na postaji.

V odhajanju

se gnetejo prihodi,

kot barve spomina v izpiranju misli.

Odgovarjaš si

v nenehnem zanikanju,

sprehajaš lastno telo odtrgano v pozabi.

Nabodalo časa

beži pred nevihto ognja,

ki poplavlja dim zajetih skomin.

Mišice

trzaje pojejo

slovo duši, ki jé kamen.

Grizljaš

vodeni prah

in miže se skelijo dnevi miru.

Pred

izboklino ugovora

nimaš časa za smisle.

Dare Gozdnikar