Sonet št. 37
Ko po smučanju sem lačen
gledal kaj lahko bi jedla,
vsak je predlog bil napačen.
Zgolj si ti pravilno ved'la.
Ko so lipe zacvetele,
sem šel plezat po cvetove.
Veje krhke so se zdele,
a premagal sem strahove.
Ko je sonce tla požgalo,
sem odpeljal te na otok,
kar me je globoko stalo,
mnogo več kot vaški potok.
Zdaj pa pivo pijem, žar jem,
brišem solze si z denarjem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 05. 08. 2017 ob 22:39
- Prebrano 575 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 58.54
- Število ocen: 3
