Okrogla zemlja

koraki naprej gredo

v isti začetek

__________________

Na pol je hladno.

Ravno prav,

da zajamem zrak.

Naredim nekaj

za začetek,

dokler se ne pojavi

tista temperatura,

ki me ožema,

kakor bi dobila klofuto.

Boli, a ni važno

iz katere smeri.

Vsaka je bol,

vsaka vžge.

Kožo na licu,

nogo v potegu,

misel v cvetu.

Drobijo se trenutki,

kakor raste novi dan.

Hote te vlečem

na svojo stran.

Nočem daljine,

hočem bližino,

takrat se te lahko dotaknem.

Takrat dobim varen občutek

in počasi me ne moti več,

da sem pristala v peklu

nekega poletja.

Brez kontrole,

samo pot

in bližina,

oboje bi rada.

Potegnila bi na čelo

z rokavom,

a ga že dolgo ni več.

IŽ-lev