Sitna sem.

Vročina  poletja me dela tečno,

hodim z zaprtimi porami patosa,

brišem ga za vsakim vogalom

in žgoče sonce letos pretirava.

Enostavno ne morem več zdržati,

vsaki novi dan mi zapira grlo od sušine.

Berem odkrito pesem  poeta,

kako življenje zaradi preteklosti

grize prihodnost in sedanjost.

Poznam pisca,

a vem, da  ni tako,

vem da se trudi

in da trenutki postajajo

čedalje krajši in milejši,

le kdo se kdaj pa kdaj ne zadere,

ker se ne počuti dobro

ali ker mu je nekdo pač stopil

na ahilovo peto in zato razvnel živce.

Danes zmagam, če ne bodo nervi ponoreli,

ker visokih stopinj ne prenašam dobro.

Okno postaja čedalje bolj vroča peklenska odprtina,

malo naprej naproti pa pihata kar dva ventilatorja,

da zmanjšata pekel v najinem raju.

Danes bo mogoče padel rekord,

jaz pa se bom potrudila biti tiho,

ker tudi moje besede, ki prihajajo

ne zdržijo več  uvoženega  pekla,

rada  bi nazaj  nebesa,

čimprej.

IŽ-lev