Pritiskam na gumbe,

preprosto, paše mi,

rada gledam kako se nabirajo črke

in včasih celo preberem kaj pišem.

Ni vrhunskih besed,

le takšne, da mi skrajšajo čas

in kadar sem v koži izpovedovanja,

takrat pišem kot bi govorilo srce,

haiku napišem, ko nočem veliko besed,

takrat preštejem zloge,

to je večje delo, kot pisanje enega stavka.

Če so japonci pisali, potem so bili

pred davnim časom še redkobesedni,

zdi se mi, da veliko bolj kot danes.

O politiki nimam besed,

ni se nikoli ukvarjala s čustvi,

o napadih in bojnih izbruhih in vzklikih

pa raje ne bi, se izogibam stresom.

Ja, lahko mi zares podariš prstan,

takšen okrogel, da se dobro prilega

in da mi osreči samotne prste.

Ne iščem besed,

nimam muke s tem,

sproščam se počasi

in sproščeno izdihnem ob koncu.

Znova sem podobna sebi,

v prozornem zraku najdem sedanjost.

IŽ-lev