Kot šopek dišečih rož,

iz katerih čudovit se venec spleta,

ali kot dvoje srčnih mož,

ki prepotena v rokoborbi sta sprijeta,

ležita onadva, objeta,

  s strastjo, ljubeznijo prežeta.

Vetrič nežen, ki iz juga piha,

nežen val, ki se ob obali peni,

on pa na uho ji diha

in kakor Paris je Heleni

njena stegna, meča obdrsi;

v telesu njenem krč se prebudi,

bitje njeno célo zadrhti.

Preko zadnjice potuje;

izboklina mehka - on se pomudi

nje razburjeno srcé začuje,-

se zbujajo strasti.

Roki zdrsneta v dolino,

je trebuh svilnato mehak;

poljubci nosijo toplino,

božljaji vzdih sladak.

Lezejo v višave prsti,

sta dojki zaobljeni vabljivo;

boža , ščipa, sesa in oblizuje,

naslada strastna ju raduje -

ljubljenje nepozabljivo,

vznemirjeno je vse po vrsti.

Obraza njenega milina,

ustnice vabljivo rožne,

oči modre - jézero obljube,

kjer strasti skrite so nadbožne,

svilnat vrat, dovzeten za poljube,

kostanjasti lasje dišeči ,-

so pogledi hrepeneči,

potrebna ustnicam bližina.

Jezik z jezikom se prepleta,

ustne z ustnami pojijo,

čustva s čustvi trdno speta,

strasti vzkipijo, razgorijo.

Telo k telesu se privije,

 roki sežeta v dnišče;

ljubkovanje dniščema dražilo,

spodbuda, da se bo zgodilo...

kopje se v ščit zarije

in potopi se v svetišče...

orfej