Bele breze šelestijo,

šepetajo skozi listje

hladno melodijo.

Pes podi se mednje.

Bele breze, bele breze

vse do konca in še dalj.

Z njih v globino mene leze

kislogled napev,

odmev vršenja moje duše.

Kakor da je pes izdihnil.

Kakor da sem mrtev sam.

Kakor da so bele breze črne

in jaz ne vem več kam.

Tako mi skozi listje šepetajo,

ko na sprehodu, pridem k njim

in jaz, ki ljubim bele breze

(in tebe) ob njih molčim, drhtim.

Peter Rangus