samo še zadnja brca psici v motne oči,
rekoč, saj bodo trave znova cvetele.
samo še obliz njene dojke z zaprtimi
možgani in gnijočo hruško v laseh.

samo še krik za belim krilom, kjer tulijo
njegove vode in ne poplavljajo gozdov.
samo še stisk poraščenih nog, ki z bolečo
peto, šesto in sedmo besedo odšepajo

vstran. neopazno. da bo zjutraj iz belega
prta vrela bela kava s črnimi zobmi. da
bo zobal črno perje s črnih vrabcev in
pel črne pesmi krakajočih ust.

samo še zadnji padec, psica. potem
lahko sama brez jezika ližeš bolhe,
ki križajo gola ramena in izjedajo
pogled. potem se lahko vsak dan

požreš do kosti in naprej, da bo luna
imela gostijo in polna plesala nov
krog. potem lahko izdihneš.
le ne vračaj se, psica.

Vesna Šare