V nič
Raztegujem besede
z gostim ovojem slikovitosti,
peljem se mimo tvojega pogleda,
bere in tiho razmišlja prav kritično
kot strogi učitelj na fakulteti
in ni glasu, samo tišina ostane
kot je bila na začetku,
ko še nisem povedala nič.
Pogled koraka naprej,
kot da je še dolgo do noči,
ko luna uspava in zvezde molčijo.
Spet nič.
In se prsti odločijo,
da končajo zgodbo
in pošiljajo misli
kot tema v nič.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 30. 07. 2017 ob 13:50
- Prebrano 421 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 83.97
- Število ocen: 9
