Po cesti hodim, premišljujem

o tem, kar v dnevu čaka me

in si načrte razne kujem,

da vse izpeljem naloge.

Pozorna nisem na korake,

ne kdo nasproti mene gre,

so v moji glavi misli vsake,

pa zaletim z neznancem se.

Se opravičim negotova,

a on prijazno reče, da

napaka je bila njegova,

ker gledal je preveč v tla.

Še par besed spregovoriva,

prisrčen je pogled njegov,

se dobre volje posloviva,

potem odpravim se domov.

Ko stopim v kuhinjo vesela,

pa mož takoj nahruli me,

ker z vrečko mizo sem zadela,

preveč zaropotalo je.

V srce mi plane bolečina,

oči mi solze zamegle,

zakaj v neznancu je toplina,

a v bližnjem trdo je srce?!

melody