Veš

zjutraj ko se  vse začne

raztegnem bel prt

iz papirja pred oči

v roke vzamem tastaturo

in srebam iz na pol zaspane

duše ven kar je ostalo

še neizpisano

in rišem ali pišem,

kakorkoli nekaj

dajem ven iz notranjosti,

kolikor dajem toliko

imam potem manj v mislih

morda te pogrešam

ker spiš in si nekje

v svojem svetu

morda daleč od mene

drugače ne bi imel

zaprtih oči

in ne bi sanjal,

ne bi hotel drugam,

ker imaš zaprte oči.

Tavam v novem začetku

nekako začenjam

kot drevo rasti naprej,

koder je včeraj zaspalo sonce.

Tišina je samo zato,

ker sem v ednini,

morda bi bilo drugače,

če bi bil buden,

ali pa ne.

Dokler se ne zgodi

je težko vedeti,

kam in kako

le eno je dejstvo,

jutro ti bo odprlo oči,

prekinilo ti bo sanje,

kakor se je to zgodilo meni

in šla bova po poti.

Najlepše je proti soncu,

tam ni mraza

in slika je lepša,

kot v temi

iskati luč.

IŽ-lev