Ne kličem jeseni,

ne prosim zime,

samo švicam

v poletnem gretju

_________________

Poletja postajajo čedalje bolj vroča, tako sem se navadila muk z vročino.

Ko se mi zaprejo vse pore po obrazu začne še švic z odtekanjem navzdol,

tako me vsaki dan muči vroče poletje. A kljub temu dnevi gredo, hitro,

kot bo hitra zima, ko me bo znova zeblo in bom hodila v snegu in puščala

za sabo sledi podplatov. Morda ni več sveže pomladi ne več jeseni

ampak samo poletje in zima. Nekako navadila sem se, da je samo sonce

ali pa hlad brez vmesnega vetra, ki bi me prav nalahko hladil.

Stopam počasi z žarečim soncem in tako mi minevajo dnevi poletja.

Noč me počasi hladi, dokler me znova ne segreje poletna vročina.

Besede nikakor niso bolj zgovorne, prej bolj počasne in z manj zamaha

kličejo k izpovedovanju misli. Mravlje mi križajo vsakodnevne poglede

in pridno hodijo v vrsti, kot da lezejo na Triglav in so v ravni črti.

Pustim jih, a še nekaj let nazaj sem se z njimi borila in sem hotela

na vsak način, da spremenijo smer hoje, kar je bila bolj iluzija

kot pa realnost. Čutim besede iz vsake pesmi, ki jo preberem,

zato berem v hladu, ker vročina mi jemlje potrpljenje.

Zadnje čase pišem neproduktivno, a je bolj odkrito in zame

vsekakor veliko bolj sproščeno. Nikamor se mi ne mudi.

Opazim vsako malenkost, a še zdaleč da bi me karkoli motilo.

Navsezadnje sem se navadila celo, da besede znajo križati človeka,

mu jemati voljo, če se zraven branja še sekira. Zato berem tako,

da mi ne pride ničesar do živega. Ni to apatija, je samo realnost,

ki ima v sebi mnogo načinov dojemanja in največje takšno, da

se zraven ne mučiš in ne iščeš krivde pri sebi. Le mlini se naj vrtijo

naprej, voda še daleč ni zmrznjena in tudi ribe so del življenja,

ko skačejo proti nebu nad vodno gladino, kot da bi lovile samo sebe.

Led se bo strnjeval pozimi, takrat ko bom nosila tople rokavice

in bom v predaji času enako sprijaznjena z mrazom kot zdaj s poletjem.

Lepota zime

snežak se hladno smeji

rdečim ličkam.

IŽ-lev