Zaprem oči,

plamen sveče umre.

Utopljen v snu

izginja moj svet.

Otroški smeh,

ples dveh teles,

nedolžni pogledi,

omamen vonj nebes.

Nebeške poljane, nebeške poljane.

Okus mlade koruze,

v njej skrite stezice,

iskrenost veselja

jok v meni duši.

V krošnjah belih brez

rezljanje novih cest,

igre penečih brzic

na bregu srebrnih rek.

Nebeške poljane, nebeške poljane.

Objem gozdov,

skrivnost zelenih jas,

svoboda otroštva,

tek skozi bilke trat.

Trenutki brez skrbi,

vse je peskovnik

te igre življenja,

ki se za danes živi.

Nebeške poljane, nebeške poljane.

Trnje vzame poti,

cvetlica ovene,

napev ptice utihne,

mladost obledi.

Ko odprem oči,

stari svet zgori,

pepel ostaja

črne saje prihodnosti.

Nebeške poljane, nebeške poljane.

Lorijan (Luka Šturm)