Bolan ležiš, skrčen, pod odejo belo.
Dlani so stisnjene v pest, oči trpeče.
Ti kdo obriše solzo, potno čelo?
Da rad te ima, ti zašepeče?

Je kdo, ki vzglavnik poravna,
kozarec vode k ustom ti prisloni?
Pristavi stol k postelji beli,
poboža nežno te po roki uveli?

Je sploh kje kdo,
ki za trenutek v mislih se ustavi,
s teboj obuja upanja, spomine,
na življenja kratek čas, ki hitro mine?

Nikogar ni, sam si!
Počasi, tiho, se poslavljaš,
ko vse spomine za seboj pospravljaš ...
Gorečo lučko z zadnjim dihom upihneš,
preden še enkrat, za zmeraj, izdihneš ..!

alineja