Po duši sem miroljuben človek.

Ne pritožujem se budna,

ko spim imam malo sanj.

Plešem s soplesalci

na miren način

brez prevelikih ritmov

preko poletnega dneva,

ki me odkrito bolj sleče

kot pa obleče zaradi vročine.

Planem pokonci samo takrat,

kadar je potrebno za preživetje.

Drugače mirno gledam v nebo

in počasi hodim po dani poti.

Z veseljem se oblečem v rdečo obleko,

ki mi obudi vse upe,

odkar vem za sebe.

Z njo stojim tiho

in po tvojih besedah

se po otroško razgovorim.

Rdeča kot ljubezen,

laćna dotika

in obljubljenih nebes

bom maširala naprej,

skupaj z ljubeznijo,

ki ji je mar.

Roka je pripravljena

in prst je še goli,

mirno je nebo

in plahi so vetrovi.

Pridi beseda,

tebe, ki te vztrajno čakam

kot čaka mesec,

da oblaki potemnijo nebo,

da bo dovolj črno

za večne obljube.

Mesec je vztrajen,

kot srečen otrok

čepi nad nama,

pripravlja zvezde,

da bo noč svečana.

Ljubi me ljubimec,

odpri svoja krila,

pogoltni me v temi,

da me zjutraj več ne bo.

Ker ne maram zamujenih trenutkov,

ne maram sivih in temnih poti,

ne verjamem da zmorejo brez svetlobe

naju pripeljati tako daleč,

kot si v rdeči obleki želim.

Rdeča, barva krvi in srca,

za nadaljnje utripe

in večno predanost.

Jaz tebi, ti meni.

Za vedno.

Ker...

...si moj.

IŽ-lev